Hrvaško narodno gledališče Ivan pl. Zajc na Reki (hrvaško: Hrvaško narodno kazalište Ivana pl. Zajca Rijeka), ki ga HNK Zajc običajno imenuje, je gledališka, operna in baletna hiša, ki se nahaja na Reki.

Reka je v svoji bogati zgodovini večkrat spremenila ime. Po občinskem (Teatro Comunale) se je gledališče leta 1913 preimenovalo v Teatro Verdi. Vendar glede na zgodovinske in politične okoliščine (mesto Rijeka, v tistem času imenovano Fiume, je postalo svobodna država pred prehodom v Kraljevino Italijo leta 1924) hrvaški jezik in hrvaški gledališki umetniki niso imeli dostopa do gledališča na vse do konca leta 1945, ko so po zgledu podobnih stalnih domačih in tujih gledaliških ustanov na Reki ustanovili stalno narodno gledališče, hrvaško dramatiko, italijansko dramo in opero ter balet. Po prehodu v Jugoslavijo je 20. oktobra 1946 na njenem odru prvič predvajala predstavo v hrvaškem jeziku. Bila je Dubravka Ivana Gundulića v režiji dr. Matka Foteze z Marijo Crnobori v vlogi Dubravke. Kmalu je sledila prva uprizoritev opere in baleta, Zajčev Nikola Subić Zrinjski, ki ga je vodil Boris Papandopulo, in naslovno vlogo je zapel Milan Pichler. Prva igra italijanske drame je bil Goldonijev Il burbero benefico. Leta 1953 gledališče dobi novo ime po še enem skladatelju, tokrat največjem hrvaškem in meščanu Reke Ivanu Zajcu.

Od leta 1991 je gledališče dobilo status nacionalnega gledališča, leta 1994 pa današnje ime, Hrvaško narodno gledališče Ivan pl. Zajc. Od zgodovinske 1946 do danes je s svojimi štirimi umetniškimi vejami (hrvaška drama, italijanska drama, simfonična opera in balet) in več kot 50 let njihovega nenehnega delovanja s svojo kakovostno predstavo HNK na Reki uspelo postaviti visoke gledališke in umetniške kriterije in se postavila na primerno mesto enega izmed kakovostnih vodilnih gledališč na Hrvaškem. Obenem za njegov repertoar danes zaznamujejo predstave dramske, operne in baletne klasike, pa tudi dela hrvaške dramske in operne dediščine ter tudi prve predstave nacionalnih aktov, predvsem sodobnih.

Vsa večja hrvaška gledališča so bila zgrajena v drugi polovici 19. stoletja, tudi tisto na Reki - za Osijekom (1865) ter pred Splitom (1893) in Zagrebom (1895).